Radi ponavljamo, da voda predstavlja kar približno 65 odstotkov telesne teže. Največ vode je v krvi, kar 93 odstotkov, v očeh 90 odstotkov, v možganih 70 do 85 odstotkov, v mišicah 75 odstotkov in v kosteh do 30 odstotkov. Zakaj je voda tako pomembna? Ker pravzaprav vse glavne telesne naloge potekajo ravno s pomočjo nje. Voda omogoča vse nujne biokemične reakcije v telesu.
Brez resnejše nevarnosti lahko izgubimo vse telesne zaloge ogljikovih hidratov, maščob in približno polovico beljakovin. Če pa izgubimo 10 odstotkov telesne tekočine, lahko pride do resnih posledic in pri izgubi 20 odstotkov te dragocene tekočine se že znajdemo v smrtni nevarnosti. Samo zrak je za naše telo nujnejši od vode. Kljub vsemu bodimo pri pitju vode zmerni, kajti tudi pretirano »nalivanje« ima nevarne posledice.
Brez vode ne deluje nič
Če želimo, da bi se snovi, ki jih dobimo s hrano, prebavile in prešle skozi steno prebavil v krvni obtok, morajo biti kemično spremenjene. Potujejo samo, če so raztopljene v vodi. Voda kot transportno sredstvo za hranilne in druge potrebne snovi, ki po krvi pridejo do celic, tudi odnaša škodljive proizvode presnavljanja, strupe in toksine bakterij. Če vode v krvi ni dovolj, je le-ta zgoščena in omenjenih nalog ne more opravljati najbolje. Poveča se tudi nevarnost nekaterih zapletov (krvni strdki).
Voda je znotraj celic in okoli njih in tako omogoča izmenjavo hranljivih in odpadnih snovi. Pomanjkanje vode hitro vpliva na delovanje organov. Ledvice, na primer, morajo imeti dovolj vode, da lahko skrbijo za izločanje odpadnih snovi iz telesa. Na pomanjkanje so zelo občutljivi zlasti možgani. Voda pomaga tudi pri uravnavanju telesne temperature, kajti s potenjem in izhlapevanjem znoja s površja kože oddajamo tudi toploto.
Vročina pospeši izgube vode
Ledvice skrbijo, da je količina vode v telesu stalna, saj glede na njeno količino lahko izločijo več ali manj seča. A vodo izgubljamo na različne načine, ne le s sečem. Veliko je odide skozi kožo, v vročih poletnih dneh tudi do šest litrov na dan. Nekaj jo izločimo še z blatom (še posebno ob driski), nekaj tudi med dihanjem (z izdihanim zrakom) in solzami.
Normalno (v ne tako vročih razmerah) v povprečju na dan izgubimo do tri litre vode.
Z izločeno vodo izgubljamo tudi določene snovi, ki so v njej raztopljene, zlasti sol (NaCl), kalij, magnezij in vitamin C. To je posebno očitno, kadar izgubimo veliko količino vode v kratkem času, na primer ob večji telesnih naporih. Ena od posledic take izgube so lahko mišični krči.
Voda naj bo vedno z nami – prehitimo žejo
Pravijo, da žeja ni zanesljiv vodnik, kdaj potrebujemo vodo. (Tudi lakota ni zanesljiv pokazatelj, da ravno zdaj potrebujemo hrano, ki jo vidijo naše oči.) Žeja naj bi nastopila šele, ko celice izgubijo 0,5 do 1,2 odstotka vode. Izguba dveh odstotkov vode pa pomeni že za 20 odstotkov slabšo izvedbo dejavnosti. Ker je vsaka dejavnost odvisna od dobre napojenosti celic z vodo, je bolje, če pijemo prej, preden postanemo zares žejni.
Najhitreje se odžejamo z vodo, saj popita na prazen želodec v približno 20 minutah napoji celice. Če vodi dodamo sladkor, se čas podaljša na 40 ali 45 minut, da se želodec izprazni. Sokovi in razne gazirane osvežilne pijače vsebujejo dodatke, ki zahtevajo prebavljanje, zato niso dobra izbira v trenutkih, ko telo čim prej potrebuje vodo.
Telo bo najlažje uporabilo vodo, ki je ogreta na telesno temperaturo, torej ne mrzlo. Mrzla voda je šok za želodec, ki bo moral porabiti dodatno energijo za ogrevanje popite tekočine. Mlačna voda v resnici tudi bolje odžeja.
Ne premalo, ne preveč
Nekatera priporočila svetujejo, da naj bi povprečen človek popil šest do osem kozarcev vode na dan. A zagotovo ti kozarci niso za vse enako veliki. Večji ljudje, na primer, potrebujejo več vode kot manjši. Miriam Jelen Anđelič, dr. med., spec. družinske medicine, pove, da enotnih smernic ni. Količina tekočine, ki jo potrebujemo, je namreč odvisna tudi od tega, v kakšnih temperaturnih pogojih smo in koliko smo telesno dejavni.
Škoduje tudi, če popijemo preveč vode. Dokazali so namreč, da že sedem litrov vode (kar naj bi bilo 24 kozarcev), popite v približno eni uri, ogrozi življenje. Zanesljivo pa je tolikšna količina usodna za otroka.
Pri ledvičnih bolnikih, posebej tistih, ki imajo pomembno oslabljeno zmožnost odstranjevanja tekočine in odpadnih proizvodov presnove iz telesa, je potrebna posebna previdnost, ker prevelika količina vode lahko zviša krvni tlak in dodatno ogrozi delovanje ledvic. Bolniki, ki hodijo na dializo, lahko dnevno popijejo le liter do liter in pol vseh tekočin (to pomeni tudi hrane z veliko tekočine: juhe, sokovi, sadje …).
Pri vnosu tekočin morajo biti previdni tudi srčni bolniki, saj lahko prevelik vnos tekočine v kratkem času privede do akutnega srčnega popuščanja oziroma pljučnega edema. Vendar, če se srčni bolniki držijo navodil o majhnem uživanju soli (kar ne velja le za dosoljevanje, temveč za vso hrano, ki že vsebuje sol), potem niso v nevarnosti, da bi popili preveč vode, ki bi jim lahko škodovala, pojasnjuje zdravnica.
Pijmo po požirkih
Nalivanje z veliko tekočine naenkrat oziroma v kratkem času lahko zelo obremeni srce, žile in ledvice. Izkazalo se je, da je vodo dobro piti skozi ves dan v majhnih količinah in po požirkih.
Ker kar nekaj tekočine izgubimo tudi ponoči z dihanjem in znojenjem, je s pitjem vode najbolje začeti že zjutraj na tešče. Kozarec mlačne vode naj bi bil najboljši način, da telo umijemo tudi odznotraj.
Vode ni priporočljivo piti pri obrokih, med jedjo, ker razredči prebavne sokove in oslabi prebavne encime, podaljša prebavljanje in zmanjša njegovo učinkovitost (razen seveda, če je hrana zelo suha). Poleg tega se v želodcu zadržijo in namnožijo razne škodljive bakterije, ki bi jih želodčna kislina v normalni koncentraciji uničila. Zato raje pijmo pol ure pred obrokom in šele dve uri po obroku, če imamo občutek, da je želodec že dovolj izpraznjen.
Vodo lahko pijemo tudi zvečer, če to ne ovira nočnega počitka. Razlog, zakaj se nekateri zbujajo zjutraj zabuhli, je v tem, da se v spanju ne gibamo in zastaja limfa. Ko zjutraj vstanemo in se lotimo običajnih dejavnosti, tudi zabuhlost izzveni.
Nismo lačni, ampak žejni
Velikokrat, namesto da bi spili kozarec vode, sežemo po hrani. Razlog za to je, da sta središči za lakoto in žejo v naših možganih (hipotalamusu) izjemno blizu. Kadar pride pobuda za žejo do središča za žejo, jo zmotno lahko razumemo kot lakoto, razloži Miriam Jelen Anđelič, dr. med., spec. družinske medicine.
Pomagamo si tako, da se, preden se lotimo hrane, vprašamo, koliko časa je minilo od prejšnjega obroka. Če je minilo manj kot štiri do pet ur, je dobro popiti nekaj vode in počakati pol ure, da vidimo, ali je »lakota« še prisotna.
Če pijemo premalo
Nekateri znaki premajhnega pitja vode
- žeja,
- suha usta,
- slab zadah,
- temen (skoncentriran) in smrdeč seč,
- zaspanost,
- razdražljivost,
- zaprtje,
- izguba elastičnosti kože,
- udrte oči,
- povišana telesna temperatura.