Presnovni sindrom – se (še) lahko premaknemo?

Presnovni sindrom lahko v veliki meri vpliva na kakovost našega življenja, ima pa ga približno petina svetovnega prebivalstva, številke pa se višajo.

Strokovna javnost je že nekaj let razdeljena na tiste, ki zagovarjajo hkratno uravnavanje telesne teže s prehrano in uvedbo redne telesne dejavnosti za preprečevanje obolevnosti in smrtnosti, ter druge, ki opozarjajo na pomembno večji pomen telesne dejavnosti. Še več, slednji zagovarjajo stališče, da je za zdravje in preživetje bolje biti predebel in se gibati kot biti suh in se ne gibati. Zato smo v tokratnem prispevku o presnovnem sindromu več pozornosti namenili vadbi.

Kaj je presnovni sindrom?

»Večina ljudi, ki pride zaradi težav, povezanih s preveliko težo, ima v resnici te težave že od mladosti, pa tega ne opazi tako rekoč vse življenje,« ugotavlja Tina Sentočnik, dr. med., spec. internistka. Opaža, da bolniki praviloma pridejo po pomoč šele takrat, ko začutijo bolečine v gibalnem (lokomotoričnem) aparatu ali se zadihajo ob najmanjšem naporu. »In še takrat številni bolniki svoje čezmerne teže same ne čutijo kot problem. Moti ji le, kako jih ovira.« Strokovnjakinjo smo prosili za nekaj nasvetov za varno hujšanje in predvsem učinkovito ohranjanje pridobljene telesne teže, saj prenovni sindrom postaja vedno pogostejša motnja tudi pri mladih.

presnovni sindrom

So bolniki s centralno zamaščenostjo v primerjavi s tistimi s periferno kakorkoli bolj omejeni pri izbiri zanje primerne vadbe?

Osebe s trebušno debelostjo so bolj omejene pri tistih vrstah dejavnosti, ki zahtevajo uporabo mišic trupa. Zaradi ohlapnih in stanjšanih mišic v predelu trebuha (imenujemo jih mišični steznik) njihovo pretirano in napačno obremenjevanje lahko vodi v kilo trebušne stene. Bolniki, ki imajo presnovni sindrom in povečano količino maščobe v trebušni votlini imajo neredko težave z želodcem zaradi slabo delujoče mišice zapiralke na vhodu v želodec. Vaje leže izvajajo težje, saj se pri aktivaciji mišic trebušne stene poveča že tako prevelik pritisk v trebušni votlini.

Tako je zanje – ob prilagojeni vadbi za mišično moč in gibljivost – zelo primerna aerobna dejavnost s srčno frekvenco v določenem območju (75 odstotkov maksimalne), kar ob večanju zmogljivosti srca in dihal zmanjšuje količino maščevja v podkožju in v trebušni votlini. Najustreznejša dejavnost, če ima posameznik zdrava kolena in kolke, je hoja, najbolje hitra hoja po ravnem terenu.

Kako ocenjujete stališča nekaterih o večji pomembnosti redne telesne vadbe pred ustrezno prehrano, s katero naj bi izgubili čezmerno telesno težo?

Pomembno je oboje, a pri debelosti k hitrosti izgube teže bistveno več prispeva redukcijska dieta in sprememba prehranskih navad kot gibanje. Za uspešno hujšanje pa bolnik nujno potrebuje oboje – ustrezen jedilnik ter ustrezno vrsto in količino telesne dejavnosti.

Je debel človek v resnici lahko hkrati dobro telesno pripravljen in – če se redno giblje – tako celo manj ogrožen za številne zaplete in smrt zaradi srčno-žilnih zapletov kot njegovi vrstniki z normalno telesno težo?

Najprej je treba opozoriti, da indeks telesne mase (ITM) sam po sebi ni opredelitev debelosti, ampak gre ze debelost takrat, ko je indeks telesne mase povečan zaradi povečane prostornine maščobe v telesu. Predvsem nekateri športniki imajo na račun velike mišične mase ITM več kot 30, pa zanje ne moremo govoriti, da so debeli.

Po drugi strani so razmeroma dobro zmogljivi lahko tudi debelostniki z ITM 35 ali več in zanje gotovo velja, da so manj ogroženi kot enako debeli s šibko telesno zmogljivostjo. Pomembno je, da izberejo ustrezno obliko dejavnosti, ki prinese več koristi kot morebitnih škodljivih posledic. Zaradi preobremenjenosti srca, ki mora pri čezmerno težkih že tako opraviti več dela in se zato hitreje izčrpava, je lahko izrazito naporna in neredna telesna dejavnost , t. i. aktivnost »na akord« (na primer večurno igranje tenisa ali drugih aerobnih športov, dvigovanje uteži in podobno), nevarna in povzroči nenadno srčno smrt. Opisani so primeri pretežkih oseb, pogosteje moških, ki so doživeli srčni infarkt s smrtnim izidom med daljšim tekom, igranjem tenisa ali v centru za fitnes.

Pri vsaki osebi, ki ima presnovni sindrom, je zato pred programiranjem telesne dejavnosti treba ugotoviti telesno sestavo in opraviti test srčno-dihalne zmogljivosti, ob tem pa se zavedati, da je debelost dejavnik tveganja za srčno-žilne zaplete tudi pri ljudeh z dobro telesno pripravljenostjo.

Kaj gre najpogosteje narobe, da tako velik delež tistih, ki so uspešno premagali presnovni sindrom, potem ne zmore obdržati pridobljene telesne teže?

Odgovor je, da je za uspešno ohranjanje zmanjšane teže po hujšanju potrebna trajna sprememba odnosa do hrane, gibanja in ne nazadnje tudi pogleda nase in na življenje. To za zdaj uspe manjšini vseh, ki bi radi shujšali, a se njihovo število veča in verjamem, da se bo s spodbujanjem ljudi za bolj zdrav odnos do temeljnih vrednot še večalo.

Na količino maščobe v telesu lahko vplivamo tudi z različnimi operacijami. Kdaj denimo priporočate liposukcijo? Je sploh primerna za osebe s centralno zamaščenostjo?

Liposukcija je korektivna estetska operacija, s katero učinkovito odstranimo določeno količino maščevja iz podkožja; primerna je za korekcijo in zmanjšanje lokalnih naslag maščobe (na primer v predelu stegen, na podbradku itd.) in ne spada med strokovno utemeljene metode hujšanja. Maščobe v notranjosti trebušne votline s tem posegom ni mogoče odstraniti. Z liposukcijo neposredno tudi nič ne vplivamo na slabe prehranske navade; če teh ne izboljšamo, se bo po posegu maščoba v podkožju znova nakopičila.

Kdo pa so primerni kandidati za operativne posege na prebavilih z namenom hujšanja (bariatrični posegi) in kako izbrati ustrezen poseg?

Strokovne smernice in indikacije za izbiro ustreznega bariatričnega posega pri debelosti so izdelane tako v Evropi kot tudi v Združenih državah Amerike. Najzahtevnejši in najučinkovitejši kirurški posegi na prebavilih (obvod želodca in vertikalna gastroplastika za zmanjšanje želodca) so primerni za življenjsko ogrožene bolnike z visokim ITM, ki jim z manj agresivnimi metodami zdravljenja ne moremo pomagati.

Glede zahtevnih bariatričnih operacij se morata tako kirurg kot bolnik zavedati možnih zapletov na eni strani (umrljivost zaradi zapletov med operativnim posegom in po njem je po zadnjih podatkih iz ZDA in Švedske dveodstotna), na drugi pa dejstva, da tovrstni posegi izrazito vplivajo na kakovost življenja.

Bolnik, ki ima presnovni sindrom in želi poskrbeti za svoje zdravje s pomočjo operacije, potrebuje učinkovito in strokovno utemeljeno pripravo na operacijo ter pooperativno spremljanje, ki traja vse življenje. Slediti mora navodilom glede dietne prehrane, potreboval pa bo tudi zdravila, saj je po operaciji zmožnost prebavil za vsrkanje hranil zmanjšana. Bolniki potrebujejo tudi temeljito psihološko pripravo na operativni poseg, psihološko terapijo pa vsi tisti, ki imajo ob debelosti tudi motnjo hranjenja, čeprav za zdaj velja, da je slednja kontraindikacija za operativni poseg.

Operacij, ki bi jih izvajali ciljano in le z namenom odstranitve maščobe iz notranjosti trebušne votline, za zdaj še ne opravljajo. Kot mi je znano, stroka v tovrstnih posegih (še) ne vidi učinkovite rešitve za debelost. Med operativnimi posegi v trebušni votlini, ki jih opravimo zaradi drugih indikacij, pa je trebušno maščobo mogoče odvzeti, kar izvajajo za namen in potrebe znanstvenih raziskav.

telovadba

Kot ste že opozorili, je debelost ogledalo sodobne potrošniške družbe in posledica nezdravega življenjskega sloga. Je preventiva debelosti sploh možna?

Dokler se v zdravstvu ne bomo začeli resnično celostno ukvarjati z zdravljenjem debelosti, kar zahteva stokovno znanje in dovolj časa, posvečenega bolniku, bomo le gasili požar in se vse bolj ukvarjali z boleznimi, ki so njene posledice – sladkorno boleznijo tipa 2, presnovnimi boleznimi, boleznimi srca in ožilja, zgodnjo obrabo sklepov in hrbtenice ter pojavom epidemije debelosti med mladostniki in otroki.

Problem debelosti je danes namreč veliko večji, kot je bil pred 20 leti. Predstavlja veliko družbeno breme, manjka pa ozaveščenosti za aktiven pristop v obravnavi tako med debelostniki kot tudi zdravstvenimi delavci. In čeprav obstajajo strokovno utemeljene in učinkovite neagresivne oblike zdravljenja, jih osebni in družinski zdravniki svojim varovancem vse preredko svetujejo. Dokler se to ne bo spremenilo, bodo bolniki, potrebni zdravljenja, še naprej iskali hitre in učinkovite metode hujšanja – žal najpogosteje na neustreznih mestih.

Debelost je namreč bolezen in jo je treba zdraviti. Zdravimo jo zdravniki, ki smo za tovrstno zdravljenje specializirani. Le stroka in družba bosta lahko z ustreznim skupnim pristopom, ki bo zahteval tudi globoke reze v navade in naravnanost ljudi, obvladala globalno epidemijo debelosti.

***

Kaj pomeni »fit & fat«?

Gre za zdravniško priporočilo predvsem kroničnim bolnikom, naj najprej poskrbijo za zadosti telesne dejavnosti, pri čemer hujšanje ni pogoj za boljše preživetje. Nekatere raziskave celo kažejo, da naj bi prej tako preganjani indeks telesne mase nad 30 po nastopu katerekoli kronične bolezni začel delovati varovalno.

»Zavezan« želodec

Predvsem v Združenih državah Amerike, kjer ima veliko ljudi presnovni sindrom bariatrične posege izvajajo že pri posameznikih z indksom telesne mase pod 30, torej že pri čezmerni telesni teži, ne le debelosti. Kaj meni o tem Tina Sentočnik, dr. med.:

»Naraščanje števila debelostnikov predvsem v ZDA in vsesplošna tržna naravnanost sta v zadnjem desetletju sprožila dokaj agresivno ponudbo t. i. minimalnih invazivnih posegov; sem spadata laparoskopska vstavitev prilagodljivega želodčnega traku in gastroskopska namestitev »balona« v želodec. A minimalni invazivni posegi ob začetnem navdušenju izgubljajo na pomenu.

Na strokovnih srečanjih vstavljanja balona v želodec kot možne intervencije za hujšanje ne omenjajo več, v ZDA pa ostaja želodčni trak še vedno priljubljena metoda za hujšanje, ki jo priporočajo tudi že pri ITM nižjem od 30. Reklamirajo jo celo na bencinskih črpalkah. Žal gre za metodo, ki daje le kratkoročne rezultate. Vsi, ki smo se imeli priložnost srečati z bolniki s hudimi težavami in posledicami omenjenega posega (kronično bruhanje, nepovratna zožitev požiralnika, ki zahteva operativni poseg), lahko le upamo, da bo stroka v Sloveniji na področju indikacij za ta poseg vzpostavila ustrezen red. Za zdaj enotnih strokovnih smernic v Sloveniji še ni, razvitejše evropske države – največ bariatričnih posegov v Evropi opravijo na Švedskem, od tega zanemarljivo število minimalnih invazivnih – pa jih že imajo in jih tudi upoštevajo.«

Uspeh so že stopnice namesto dvigala

»Za zdaj ni dokazano, da bi bil skupek težav, ki tvori presnovni sindrom, bolj nevaren zdravju kot vsaka težava posebej. Vemo pa, da je vezni ključ vsega skupaj abdominalna debelost. Ta je tista, ki pomembno povečuje tveganje za obolevnost in smrtnost. In tako se vse skupaj znova ustavi pri uravnavanju telesne teže oziroma zdravem življenjskem slogu,« je povsem jasna dr. Jelka Zaletel, dr. med., spec. internistka diabetologinja.

Nove smernice za klinično obravnavo sladkorne bolezni tipa 2, ki tudi spada med presnovni sindrom pri odraslih osebah narekujejo intenzivne ukrepe za spremembo življenjskega sloga, delo s posamezniki in skupinami. Dr. Jelka Zaletel, dr. med., zagovarja stališče, da je v Sloveniji na tem področju vendarle veliko narejenega.

Dr. Jelka Zaletel, dr. med.
Dr. Jelka Zaletel, dr. med.

Kaj imamo?

»Že od leta 2002 poteka preventivni program za prepoznavanje in obravnavo oseb z visokim tveganjem za bolezni srca in ožilja, med katere sodijo tudi tisti z visokim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2 in bolniki s sladkorno boleznijo. V tem okviru potekajo številni programi za spodbujanje zdravega življenjskega sloga – gibanje, zdrava prehrana, pomoč pri hujšanju, opuščanje kajenja in čezmernega pitja alkohola – in sicer v t. i. zdravstveno-vzgojnih centrih, ki delujejo pri vseh slovenskih zdravstvenih domovih. Programi potekajo skupinsko, pa tudi za posamične osebe ali bolnike. Vanje nas napotijo izbrani splošni/družinski zdravniki oziroma se jim lahko pridružimo po lastni želji. Programi se posodabljajo v skladu z napredkom strokovnih smernic in spoznanj. Tovrstne splošne dostopnosti do strokovno podprtih programov nima nobena druga država na svetu.«

»Poleg tega v Sloveniji zelo uspešno deluje tudi Zveza društev diabetikov Slovenije, s svojimi 40 društvi, ki v svojih okoljih izvajajo veliko dejavnosti, namenjenih spodbujanju zdravega življenjskega sloga. Če pogledamo širše, tudi zdravstvena politika izvaja zelo uspešen tobačni zakon, vleče poteze za zmanjševanje tveganega pitja alkohola, pripravlja pa tudi strategijo za ukrepe, ki bi naredili nezdrave prehranske izdelke manj dostopne, med drugim uvaja trošarine na sladke pijače.«

Kljub vsemu debelost

A zakaj potem preventiva pred epidemijo debelosti in tudi s tem povezanim velikim naraščanjem pojava sladkorne bolezni vendarle ne deluje? »En pogled na zdajšnje razmere je, da bi bile le-te brez vseh izvedenih ukrepov še slabše. Po drugi strani pa sprememba življenjskega sloga sega v samo bistvo človekove intime, v razporejanje njegovega časa, v željo po lastnem ritmu prehranjevanja, v socialno vlogo, ki jo ima hrana v naši družbi. Zato je treba preventivne dejavnosti ‘prevesti’ v jezik sociologije, komunikologije, behavioristike, filozofije in drugih družboslovnih ved. Da pa je mogoče biti uspešen, kaže vpliv na telesno težo otrok v Nemčiji, ki je po zadnjih podatkih v povprečju že nižja za en kilogram – kilogram naložbe v zdravje prihodnosti.«

Hujšanje in/ali gibanje?

Sogovornica meni, da je delitev na zagovornike hkratnega uravnavanja telesne teže s prehrano in redno telesno dejavnostjo ter zagovornike večjega pomena telesne dejavnosti le navidezna. »Vsi zagovarjamo vse komponente življenjskega sloga, res pa je tudi, da se vsi zavedamo, kako težko jih je doseči. Zato osebe oziroma bolnike spodbujamo, da dosežejo tiste cilje, ki jih zmorejo, in jih zato zastavljamo stopenjsko. Uspeh je že, če preprečimo porast telesne teže pri nekom, pri katerem se je v minulih desetletjih zlagoma povečevala. Uspeh je tudi, če oseba namesto vožnje z dvigalom izbere stopnice ali če do trgovine pešači, namesto da bi sedla v avtomobil.«

Da bo novodobnih bolezni, med katere spada tudi presnovni sindrom čim manjši, svoje otroke že od mladih let navajamo na zdrav in aktiven življenjski slog, da bodo imeli čim manj težav.