Šestnajstletna hčerka si je zlomila golen. Ko so jo pripeljali v bolnišnico, so jo operirali. Sama v operacijo ni privolila. Staršev niso obvestili. Po operaciji se kost ni zaraščala, kot bi se morala. Ob nekem ponovnem pregledu so jo znova zadržali v bolnišnici in znova operirali. Znova brez privolitve in znova brez obvestila staršem. Zdravniki trdijo, da lahko v nujnih primerih otroke operirajo tudi brez privolitve staršev ali otroka. Take trditve se mi zdijo zelo nenavadne. Ali resnično držijo?
To področje ureja Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP), ki je prav na področju privolitev v zdravljenje sorazmerno jasen in ne pušča veliko prostora za različne razlage. Zakon (ZPacP) v svojem 20. členu izrecno zahteva, da ima bolnik pravico, da je obveščen o svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah poškodb ali poškodbe, da je obveščen o cilju, vrsti in načinu zdravljenja, verjetnosti uspeha, pričakovanih koristih, možnih tveganjih ter o morebitnih drugih možnostih zdravljenja. Pojasnilo mora opraviti zdravnik, odgovoren za zdravljenje, v neposrednem stiku z bolnikom. Privolitev za operativni poseg ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, mora biti pisna in dokumentirana na posebnem privolitvenem obrazcu (26. in 27. člen ZPacP). O podrobnostih procesa privolitve govorijo še številni drugi členi ZPacP, a osnovna načela veljajo za vse bolnike, tudi za otroke, kjer sicer je nekaj pomembnih izjem, ki pa ne vplivajo bistveno na osnovna načela in duh samega zakona.
Zakon šteje (35. člen ZPacP), da otroci, ki so mlajši od petnajst let, praviloma niso sposobni sprejemati odločitev o zapletenih medicinskih postopkih zdravljenja in tako tudi o težjih operacijah ne. A v takih primerih se sme poseg opraviti le, če ga dovolijo starši ali skrbniki. V primerih, ko je otrok starejši od petnajst let, zakon šteje, da je zmožen privolitve. Izjema so primeri, ko zdravnik presodi, da otrok navkljub svoji formalni starosti ni dovolj zrel za razumno presojo okoliščin. V takih primerih zakon določa, da se zdravnik praviloma posvetuje s starši oziroma skrbnikom (ali skrbnico).
Ko gre za bolnikovo privolitev (ali odklonitev) pozna zakon zgolj eno pomembno izjemo, kjer je kirurški poseg možen brez bolnikove privolitve. Gre za nujno medicinsko pomoč. Toda člen, ki jo ureja (28.člen ZPacP), področje ureja zelo ozko in ne dovoljuje veliko svobodnih razlag. Nujno medicinsko pomoč lahko zdravnik opravi brez bolnikove privolitve zgolj v primerih, ko bolnik ni zmožen izraziti svoje volje ali ni sposoben odločati o sebi. Pri šestnajstletnem dekletu, ki je prišlo k zdravniku zaradi zloma goleni, vsekakor ni mogoče govoriti kot o bolniku, ki ni zmožen odločati o sebi, niti kot o bolniku, ki ni zmožen izraziti svoje volje. Če bi bili zdravniki nemara v dvomu, ali je dekle resnično zmožno privoliti v kirurški poseg (ali povsem razume naravo in resnost poškodbe), bi se praviloma morali posvetovati z njenimi starši.
Zdi se, če je zgodba resnično taka, kot je opisana, da so se zdravniki hoteli nasloniti na 36. člen ZPacP, ki pravi, da se pri otrocih nujna medicinska pomoč lahko opravi tudi v primerih, ko ji starši nasprotujejo. Toda uporaba tega člena je v opisanem primeru povsem zmotna in seveda napačna. Določilo 36. člena zajema zgolj primere otrok, ki jim je treba nuditi take vrste medicinsko pomoč, ki je neodložljiva za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij otroka in velja res za zelo posebne primere, kjer starši odklanjajo zdravljenje, brez katerega je otrokovo življenje nemudoma ogroženo. Samoumevno je, da tega člena ni mogoče uporabiti pri otroku, ki je zmožen odločati o sebi in kjer gre za poškodbo, ki ga življenjsko ne ogroža in pri kateri so možni tudi drugi načini zdravljenja (na primer zdravljenje zloma brez operacije, pa četudi zdravniki morebiti sodijo, da je operacija bolj ustrezen način zdravljenja).
V opisanem primeru bi ob prvem sprejemu nemara zadoščala privolitev dekleta. Če bi zdravniki dvomili v njeno zmožnost presojanja, bi praviloma morali obvestiti starše in pridobiti njihovo privolitev. Vsekakor pa, sodeč po opisu dogodkov, ni bilo zakonskega temelja za kirurško ukrepanje brez privolitve. Ob drugem sprejemu, ko je šlo za načrtovano operacijo, pa glede na zelo jasna določila zakona (ZPacP), sploh ni mogoče govoriti o ukrepanju v skladu z veljavno zakonodajo. Ob tem je treba dodati, da Kazenski zakonik Republike Slovenije kirurško zdravljenje brez bolnikove veljavne in zakonite privolitve šteje za kaznivo dejanje in ga opredeljuje kot namerno povzročeno telesno poškodbo.
Svetuje: dr. Vojko Flis, dr. med.