Če otroka upravičeno oštevamo zaradi neprimernega vedenja ali če ne spoštuje dogovorjenega, moramo svojo jezo izraziti brez žaljivk. Povedati mu moramo, kako se počutimo in kaj nas teži, ne da bi ga pri tem ranili z besedami. Otrok bo začutil, da smo iskreni in bo zaznal, kako njegovo obnašanje deluje na nas.
Kako povedati, kaj želimo
Otrok potrebuje jasna navodila, pozitivno izražena, kratka in jedrnata. Primer: »Če se igraš, te ne morem obleči. Bodi pri miru in mi pomagaj. Odloži avto! Pozneje se boš spet lahko igral!« Otrok potrebuje čas, da se odzove, zato molče počakamo, da naredi, kar ga prosimo. Tako mu pokažemo, da hočemo, da nas jemlje resno.
Podariti razumevanje in zanj prositi
Da bi ustregel naši želji, se mora otrok krepko premagovati. Pokažimo razumevanje in mu povejmo, da vemo, da sta igra in tekanje bolj zabavna kot stati pri miru in se oblačiti. Recimo mu: »Pomagaj mi, pa bova hitro gotova!« Če ga pri tem še pogledamo z nasmehom, bomo prav gotovo dosegli uspeh. Lahko pa se tudi sklicujemo na njegovo razumevanje: »Razumi, da me moti, če te moram trikrat klicati, ti pa se še vedno igraš, namesto da bi mi pomagal«.
Pohvalimo ga
Ko nas otrok pogleda v oči, je pravi trenutek za zaključek situacije. Ker se otroci lažje premagajo, če dobijo priznanje, rečemo: »Kakšnega pridnega otroka imam!« ali »Rad/a te imam, ti si moj velik, priden fant ali pridna deklica! Vesel/a sem, da sva se tako lepo zmenila.« Besede morajo biti seveda skladne z nami, s situacijo in z otrokovo starostjo.
Strogo, vendar ljubeznivo
Posebno takrat, ko starši postavljamo meje, je pomembno, da otroci za našo strogostjo čutijo ljubezen. Tu se izkaže pomen samoobvladovanja, ki nam prinese dobiček. Otrok nam bo rade volje sledil. Tako prekinemo nezadovoljstvo in trmo, vzdušje pa se bo postopoma popravilo.
Povzeto po knjigi Erziehung ist (k)ein Kinderspiel/ Vzgoja ni in je otroška igra,
avtorice Marie Neuberger-Schmidt, v prevodu Julijane C. Grum.