Čeprav je v medicini hitra odzivnost že nasploh izjemno pomembna, pa je presaditev organov področje, ki zahteva še posebej hitre reakcije. Nemalokrat so lahko v igri dobesedno sekunde. Organ, ki ni pravočasno dostavljen do potencialnega prejemnika, namreč postane neuporaben. Obenem pa je seveda treba poskrbeti za ustrezno skladiščenje med transportom. Koliko časa je torej sploh na voljo pri posameznih organih in ali obstajajo možnosti za to, da bi imeli lahko zdravniki v prihodnje na voljo nekaj več časa?

Kako dolgo lahko organi čakajo na presaditev

Led ima pogosto ključno vlogo pri ohranjanju organov »pri življenju«

Trenutno lahko organi na presaditev čakajo največ 36 ur. To je seveda zgornja meja, ki velja le za določene organe. V mnogih primerih je namreč časa precej manj. Pogosto je na voljo le nekaj ur. Tako se mora včasih presaditev začeti največ 4 ure po odstranitvi organa iz telesa darovalca. Kadar mora organ prepotovati precej dolgo pot do svojega cilja, gre torej nemalokrat za bitko živcev, ki močno spominja na dogajanje v napetih filmih oziroma zdravniških serijah. Kako postanete darovalec, si preberite na strani Slovenija transplanta.

Med organe, ki se najpogosteje presajajo, sicer sodijo ledvice, običajno pa jim sledijo še jetra, srce in pljuča. Ti organi na presaditev še vedno najpogosteje čakajo na ledu. Gre torej za princip, ki močno spominja na princip shranjevanja hrane v hladilnikih. Še preden zdravniki postavijo organ v torbo, napolnjeno z ledom, je sicer potrebne nekaj priprave. Praviloma to pomeni uporabo tekočine, namenjene podaljševanju obstojnosti, ki organ zaščiti pred potencialno škodo, ki bi jo lahko povzročila izpostavljenost zelo nizkim temperaturam.

Ta tekočina pomaga pri upočasnjevanju poškodb organa tako, da skrbi za uravnavanje ravni kalija in natrija, kar je sicer proces, ki lahko pri običajni telesni temperaturi poteka samodejno, nizka temperatura pa celicam močno oteži izvajanje tega procesa. Poleg tega pa tekočine včasih vsebujejo še določena hranila in antioksidante, ki ohranjajo celice pri življenju in ki preprečujejo vnetja. Nižja temperatura pomeni tudi, da tkiva za to, da ostajajo aktivna, potrebujejo manj kisika. Hranjenje organov pri nizki temperaturi tako zmanjša nevarnost za t. i. ishemijo, za katero je značilno, da pride zaradi pomanjkanja kisika do poškodb organov.

Organi za presaditev

Najbolj občutljivo je srce, najbolj trdožive pa so ledvice

A uporaba ledu lahko seveda organe ohrani pri življenju le določen čas. Najmanj časa je na voljo pri presaditvi srca. V tem primeru namreč zaustavljanje celičnih funkcij nastopi že po približno 4 urah, verjetnost za to, da bo telo prejemnika zavrnilo organ, pa se po preteku tega časa drastično poveča. To je povezano z dejstvom, da je srce še posebej občutljivo na pomanjkanje krvi. Po drugi strani pa so ledvice precej manj občutljive. Tako lahko na ledu počakajo približno 24–36 ur. Maksimalen čas, ki je v povprečju potreben od odstranitve drugih organov do njihove presaditve, je tako nekje na spektru med tema dvema skrajnostma. Pljuča na primer ostanejo funkcionalna od 6 do približno 8 ur, pri jetrih pa je ta čas nekoliko daljši, in sicer led poskrbi, da lahko jetra čakajo na presaditev približno 12 ur. Časa torej nikakor ni na pretek.

Obstaja sicer tudi alternativna metoda, imenovana perfuzija, ki se včasih uporablja kot zamenjava za uporabo ledu in ki lahko v večini primerov poskrbi, da je na voljo nekaj več časa za presaditev. Vendar pa naj bi bil glavni razlog za to, da se ta metoda ne uporablja pogosteje, povezan s stroški, ki so mnogo višji kot stroški relativno preproste torbe, napolnjene z ledom. In ker ne obstaja veliko raziskav, ki bi neposredno primerjale učinkovitost perfuzije in uporabe ledu, pogosto ni mogoče upravičiti toliko višjih stroškov.