Privajanje na kahlico je poleg samostojne hoje in napredkov na področju hranjenja izjemno pomemben mejnik v malčkovem telesnem in duševnem razvoju. Prav zato si je za učenje treba vzeti dovolj časa, da lahko poteka v nenapetem, spodbudnem, tudi zabavnem ozračju.
Angleška zdravnica Jane Gilbert, avtorica priročnika Navajanje na kahlico, starše svari, naj se uprejo skušnjavi, da bi otroka prezgodaj silili k privajanju na kahlico, še posebej če jih k temu napeljuje zgolj privlačna misel, da bodo razbremenjeni nenehnega previjanja umazanih pleničk. Resnica je namreč, da mora biti malček za spremembo, to je biti brez pleničke, in za sam proces, torej navajanje na kahlico ter s tem lasten nadzor odvajanja, primerno zrel.
Čeprav se odraslim lahko zdi drugače, je v otroškem svetu postopek navajanja na suhost in čistost nemajhna zadolžitev. Pri malčku zahteva več že razvitih ali še razvijajočih se spretnosti.
- Zaznati in prepoznati mora znake, da ga tišči na potrebo.
- Zaznavo mora pravočasno sporočiti odraslemu, da mu, vsaj v začetku, pomaga pri slačenju in sedanju na kahlico.
- Če kahlica ni blizu, mora do nje nekako zdržati, sicer mu uide v hlačke. Če se to pripeti, nastopi sram. Tudi s tem neprijetnim čustvom mora na nek način – najbolje ob spodbudnem odzivu odraslih – obračunati, da mu ne vzame vsega poguma.
Strokovnjaki tako ugotavljajo, da mora ob navajanju na suhost malček doseči tri vrste pripravljenosti:
MISELNO. Otrok prepozna spoznanje: “Lulati/kakati me tišči.” Ve, da bo za to potreboval pripomoček, to je kahlico, in nekaj časa, da se nanjo namesti.
TELESNO. Vključuje gibalne sposobnosti, ki mu omogočajo, da pride do kahlice, si sleče oblačila, v počepu sede in sproži izločanje.
ČUSTVENO. Odločilna je motiviranost. Malček, ki je iz dneva v dan samostojnejši in rad počne stvari na svojo pest, pokaže, da se je pripravljen posloviti od pleničk. Seveda nam tega ne naznani kar tako nekega jutra, pač pa smo starši tisti, ki moramo opaziti znamenja, da lahko počasi pričnemo z navajanjem na kahlico. Da je otrok vse bolj voljan biti samostojnejši, po navadi prepoznamo po ponavljajočem se stavku: “Bom sam/a!”
Med drugim in tretjim letom
Magične starosti, ki bi bila priporočljiva za začetek navajanja na suhost za vse otroke, seveda ni. Vsak otrok ima svoj potek, opozarja izvedenka dr. Jane Gilbert. Razvoja ni modro niti prehitevati (in s tem pri nepripravljenem in premajhnem otroku povzročati nepotrebnega stresa) niti z njim zavlačevati, če opazimo, da bi otrok le lahko napredoval (nekateri starši predolgo vztrajajo pri pleničkah, saj je tudi navajanje na kahlico naporen čas brisanja prenekatere lužice, preoblačenja nečistih hlačk, težav z organizacijo, če zapuščajo dom na primer, in drugega).
Četudi je vsak otrok zgodba zase, bi mnogi starši le radi vedeli za okvirni čas, ko naj bi pričeli s postopnim uvajanjem novega režima. Raziskovalci zgodnjega razvoja menijo, da pred 18. mesecem starosti navajanje na suhost in s tem neodvisnost od plenic ni primerno, četudi takrat otrok že povsem stabilno sedi in hodi in bi mu po načelu naključja (in vztrajanja staršev) tu in tam že uspelo napolniti kahlico.
Med 18. in 24. mesecem se večina otrok zaveda, kdaj izloča, nauči se besed, s katerimi nam to pove. Postopoma prepoznavajo občutja, da morajo na kahlico, kar pokažejo z vidnim nelagodjem, s pordelostjo v obraz ali opazno zbranostjo, kdaj tudi z godrnjanjem. V tem času se lahko zares počasi, neobremenjeno in strpno lotimo prvih priprav, sploh če opazimo, da je dejavnost našega malčka pritegnila. Poglavitni del spretnosti, ki sodeluje pri hotenem nadziranju izločanja, se namreč razvija okrog drugega življenjskega leta. Večina dve-, sploh pa triletnikov zna že pravočasno povedati, da mora lulati ali kakati, tako da lahko dovolj zgodaj pridejo do kahlice oziroma jim pri tem pomagamo odrasli.
Od tretjega leta naprej otroci praviloma pridobijo tudi več nadzora nad mehurjem, s čimer lahko lulanje za nekaj časa tudi zadržijo.
Priporočila za lažji prehod
1. Pravi čas
Med drugim in tretjim letom starosti večina današnjih malčkov osvoji “tečaj” lulanja in kakanja na kahlico. Bolezen, selitev, začetek obiskovanja drugega vrtca, rojstvo sorojenca … Ob takšnih spremembah, ki se dotaknejo tudi malčka, ni modro začeti še z navajanjem na nov režim čistosti. Počakajte kak mesec ali dva, da se vzpostavi mirnejše ozračje, nato pa se lotite učenja. Z vidika praktičnosti so primeren čas toplejši meseci, ko je otrok manj oblečen, se zato hitreje sleče in v primeru “nezgode” pomoči manj plasti oblačil.
2. Doma je najlažje
Z odvajanjem od pleničk pričnemo v domačem okolju, saj prostor otrok dobro pozna in se v njem počuti sproščenega. Ko sedi na kahlici, se z njim kaj pogovarjamo, listamo slikanice, lahko si pogleda tudi kakšno risanko. Učenje naredimo zabavno.
3. Počasneje pri dečkih
Raziskave kažejo, da navajanje na suhost pri dečkih na splošno traja nekoliko dlje časa, kar pripisujejo razlikam v hitrosti dozorevanja živčevja in manjši občutljivosti dečkov na mokroto. Strokovnjaki ugotavljajo, da pričnejo deklice obvladovati mehur od 18. meseca dalje, dečki pa velikokrat šele od 22. meseca starosti ali še pozneje.
4. Zanimiva, a ne preveč
Na tržišču je na voljo veliko število tako ali drugače oblikovanih kahlic, od povsem preprostih do takih z glasbenimi posnetki, v obliki avtomobila, žabe, račke in drugih podob. Kahlica z zanimivo podrobnostjo je povsem v redu, če služi svojemu namenu, kar je, da zadrži otroka na pripomočku toliko časa, kot ga potrebuje za svojo potrebo. Ne kupujmo kahlic, ki odvračajo otrokovo pozornost od tega, kar je osnovni namen pripomočka.
5. Vsaki dve uri
Otroka povprašamo o tem, ali mora na kahlico, na približno dve uri. Sedenje na kahlici naj ne bo nikoli predolgo, menijo strokovnjaki, saj je dolgo sedenje v istem položaju in tudi manj oblečen otrokovemu zdravju lahko škodljivo.
6. Pripravljeni na zastoje
Tudi ko je enkrat otrok že večinoma suh, naj vas ne preseneti, da se kdaj še polula v hlačke čez dan ali kar je pogosto – pomoči posteljo ponoči. Rojstvo sorojenca dostikrat zavre napredek na omenjenem področju, saj pomeni za otroka poseben čustveni stres.
7. Ob neuspehu – tolažba
Otrok, ki že dobro obvladuje svoje fiziološke potrebe in prejema naše pohvale, je nase ponosen. V primeru, da mu uide v hlačke, začuti potrtost in osramočenost. Morate mu povedati, da to ni nič posebnega in da mu kljub temu gre zelo dobro.
8. Nobene zadrege
Otroci se radi pogovarjajo o lulanju in kakanju. Že če omenimo te besede, se pričnejo hihitati. Naj otroci začutijo, da nas te stvari ne spravljajo v zadrego, ampak nanje gledamo kot na nekaj naravnega.
9. Naj zaigrajo igračke
V začetku učenja lahko na kahlico posedemo malčkovo igračko in zaigramo, kako se na primer polula medvedek, s papirjem mu obrišemo ritko, ga močno pohvalimo in podobno. Otroci videno radi posnemajo. Dober zgled so tudi starejši sorojenci ali prijatelji.
10. Brez primerjav
Nekateri osvojijo kahlico pri letu in pol, nekateri pri treh letih. Raziskave s tega področja kažejo, da je nadzor nad izločanjem povezan z razvojem, tega pa ni mogoče pospešiti z nobenim (pre)zgodnjim urjenjem. Uprite se skušnjavi, da bi spraševali znance, kdaj je postal “suh” njihov otrok. Raje opazujte spreminjajoče se značilnosti svojega malčka, da ga boste pričeli ob pravem trenutku učiti te neobhodne veščine.
11. Preskok na školjko
Pogosto starši poročajo o tem, da je malček vmesno postajo med pleničkami in straniščno školjko – kahlico, kar preskočil. Tudi to je v redu. Poskrbite le, da na školjko namestite nastavek, da mu bo bolj prilagojeno in bo tudi bolj varen, saj z ritko ne bo mogel zdrsniti v školjko. V pomoč je tudi za to oblikovana stopnička, ki se jo da kupiti ali narediti iz lesa, po kateri se malčke lažje namesti na sedišče.
12. Umivanje rok
Ob navajanju na kahlico oziroma stranišče vztrajajte tudi pri toaleti rok. Bodite potrpežljivi, naj se vam ne mudi, a bodite tudi odločni – roke naj si umije vsakič.
13. Usklajeno z vrtcem
Najboljše je, če v vrtcu in doma vladajo enaka pravila. Poskrbite, da bodo vzgojiteljice v vrtcu vedele, kaj počnete doma, one pa morajo vam povedati, kaj in kako počnejo to v vrtcu.
14. Ni čez noč
Nekateri se lulanja na kahlico navadijo v nekaj tednih, drugi potrebujejo za to več časa.
Pomembno je, da se starši zavedajo, da navajanje na kahlico ni proces, ki bi se zgodil čez noč, pogosto traja od osem do deset mesecev in se kdaj pa kdaj ustavi in spet začne. Nikamor vam ni treba hiteti, saj naj poteka za malčka učenje na mehak in potrpežljiv način.
15. Posvet pri zdravniku
S pediatrom se posvetujte v primeru, če vaš otrok še nekaj mesecev čez tretje leto starosti nikakor ne more osvojiti nadzora nad telesnimi funkcijami izločanja.