Za mnoge je prva asociacija ob misli na vnetje slepiča operacija. Čeprav je v mnogih primerih zares potrebna t. i. apendektomija, torej operativna odstranitev vnetega slepiča, pa se lahko včasih namesto tega uporabijo tudi antibiotiki. Ti naj bi prišli v poštev predvsem pri manj resnih primerih vnetja slepiča. Včasih lahko antibiotiki poskrbijo, da operacija sploh ni potrebna, v drugih primerih pa je mogoče z njihovo uporabo zgolj nekoliko zakasniti izvedbo apendektomije. Tovrstna uporaba antibiotikov sicer ni nekaj povsem novega, a študija, ki je bila pred nedavnim objavljena v reviji New England Journal of Medicine, je poskrbela, da je vprašanje o (ne)smiselnosti uporabe antibiotikov pri vnetju slepiča v zadnjem času deležno povečane pozornosti strokovnjakov, ki delujejo na tem področju. Šlo je namreč za študijo, ki je nastala na podlagi največjega kliničnega testiranja uporabe antibiotikov pri bolnikih z vnetjem slepiča doslej …
Prva skupina operirana takoj, druga najprej dobila antibiotike
V raziskavo oziroma klinično testiranje je bilo vključenih 1552 bolnikov z vnetjem slepiča, ki so se zdravili v 25 bolnišnicah, te pa so se nahajale v 14 različnih državah. Tisti, ki so privolili v sodelovanje, so bili naključno uvrščeni v eno izmed dveh skupin, ki sta bila predvideni vnaprej. Pri prvi skupini se je apendektomija izvedla takoj, tistim v drugi skupini pa so bili najprej za 10 dni predpisani antibiotiki. Pacienti so antibiotike najprej oziroma vsaj 24 ur prejemali intravenozno. Najpomembnejši indikator, na podlagi katerega se je ocenjevala uspešnost zdravljenja, je bilo stanje bolnikov po 30 dneh. Hkrati pa je bilo pri raziskavi upoštevano tudi to, kolikšen odstotek tistih, ki so se najprej zdravili z antibiotiki, je kasneje potreboval operacijo in ali je prišlo v 90 dneh od začetka zdravljenja do kakršnih koli resnejših zapletov.
V treh mesecih približno tretjina potrebovala tudi operacijo
Približno 30 odstotkov tistih, ki so najprej prejeli antibiotike, je v 90 dneh potrebovalo tudi apendektomijo. Ugotovljeno je bilo tudi, da so se morali tisti, ki so se najprej zdravili z antibiotiki, pogosteje vračati na urgenco. Vendar pa je bil skupni čas bivanja v bolnišnici pri obeh skupinah podoben, čas bolniške odsotnosti z dela pa je bil pri drugi skupini celo krajši. Raziskovalci nameravajo še naprej spremljati sodelujoče v raziskavi. Tako bo študija v naslednjih dveh letih dopolnjena z novimi izsledki.
Pomembna raziskava, ki pa je imela nekaj omejitev …
Dolga leta je bila apendektomija praktično samoumevna izbira pri vnetju slepiča. Opisano klinično testiranje je pomembno zaradi tega, ker dokazuje, da operacija ni nujno edina možna izbira. Nekateri strokovnjaki sicer opozarjajo, da je imela raziskava določene omejitve. Vanjo na primer niso bili vključeni otroci. Hkrati pa je bila za diagnozo uporabljena zgolj računalniška tomografija, pri kateri so možni lažno pozitivni rezultati. Tako obstaja možnost, da določeni bolniki v resnici niso potrebovali niti antibiotikov.
Odločitev glede najprimernejšega zdravljenja zahteva skrbno preučitev koristi in tveganj
Vnetje slepiča, katerega prvi simptom je običajno bolečina okoli popka, ki se nato razširi v spodnji del trebuha, lahko postane zelo nevarno. V primeru, da zdravniške pomoči ne poiščete pravočasno, so možni resni zapleti. Slepič se lahko namreč predre, kar omogoči prehod bakterij in gnojnega izcedka v trebušno votlino. V skrajnem primeru lahko to pomeni celo nevarnost za smrt. Pri ocenjevanju, katera metoda zdravljenja bi bila najprimernejša, je tako nujno upoštevanje individualnih okoliščin vsakega pacienta. Če je že ob diagnozi očitno, da gre za resnejšo obliko vnetja slepiča, je praviloma najboljša izbira operacija, pri čemer pa je seveda pomembno upoštevati, da prinaša tudi operacija določena tveganja. Pomen nove študije je tako predvsem v tem, da ponuja dodatne informacije oziroma statistične podatke, na podlagi katerih bodo lahko zdravniki oziroma pacienti z vnetjem slepiča sprejeli bolj informirano odločitev.