Parkinsonova bolezen je tista bolezen, ki jo ljudje večinoma poznajo kot bolezen starejših ljudi, ki se na zunaj kaže s tresenjem okončin in obraza, brezizraznim obrazom, nenadzorovanimi kretnjami. Toda glavni problem te bolezni je, da nimajo vsi bolniki tako imenovanih motoričnih težav oziroma težav z nehotenim gibanjem, tresavico (tremor). Velikokrat se bolezen napove že dosti prej, preden nastopijo ti zunanji, vidni znaki.
Kakšni so simptomi parkinsonove bolezni?
Mnogo bolnikov ima namreč psihične težave, zmanjšuje se jim sposobnost dojemanja, trpijo zaradi depresije. Zato se tudi dostikrat zgodi, da s temi težavami pridejo do psihiatra, ki jih zdravi z antidepresivi. Šele po nekaj letih, ko se pojavijo značilni zunanji znaki Parkinsonovo bolezni, se pokaže, da zdravljenje ni bilo učinkovito, ker je šlo za napačno diagnozo. Pravzaprav bi lahko rekli, da je bila diagnoza depresija prava, vendar je bila le simptom, znanilec neke druge, Parkinsonove bolezni. Depresija je za te bolnike značilna tudi pozneje, ko se razvijejo še drugi znaki bolezni.
Parkinsonova bolezen je napredujoča degenerativna bolezen osrednjega živčevja v možganih, ki prizadene živčne celice, povezane z gibalnim sistemom. Značilna je okorelost mišic, tresavica, upočasnjenost kretenj, v posebej težkih primerih postane bolnik nesposoben za gibanje. Te težave nastanejo zaradi motenj v dopaminskem sistemu. Poškodovani dopaminergični nevroni ne morejo več sproščati dovolj dopamina v možgane, kar vpliva na naš gibalni sistem. Zakaj pride do poškodb dopaminergičnih nevronov, znanosti še ni uspelo odkriti. Drugi znaki so tudi motnje govora.
Parkinsonova bolezen je degenerativna bolezen
Glavna težava pa je, da gre za degenerativno bolezen, ki z leti napreduje. Za zdaj medicina zdravi samo znake, bolezni sami pa še vedno ni kos. James Parkinson, ki je leta 1817 prvi opisal bolezen (imenoval jo je shaking palsy, kar bi lahko prevedli kot tresoča ohromelost), je tudi postavil glavni cilj medicinski znanosti, ko je rekel, da bo treba najprej odkriti, kdo je tisti, ki bo zbolel za to boleznijo, potem pa jo v pravem času s pravimi zdravili preprečiti. Znanosti do zdaj še ni uspelo odkriti tako imenovanega markerja, označevalca, ki bi napovedal, da bo nekdo zbolel za Parkinsonovo bolezen. Ko zdravniki postavijo diagnozo, je namreč večinoma polovica škode že narejene.
Bolniki s Parkinsonovo boleznijo imajo z leti še mnogo drugih težav, ki jih na zunaj ni videti in ki jih navadno ljudje ne povezujejo s to boleznijo. Trpijo zaradi nespečnosti, tudi inkontinence (nesposobnost zadrževanja urina), na drugi strani pa zaprtja, demence, vrtoglavice, pomanjkanja zanimanja za svet okrog sebe, za stvari, ki so jih nekdaj veselile, lahko bi rekli, da so popolnoma otopeli. V zadnjih desetih letih so nevrologi naredili veliko raziskav v zvezi s temi znaki bolezni, da bi bolnikom čim bolje pomagali. Ko so spraševali bolnike, kaj čutijo, so bili presenečeni nad odgovori, da pravzaprav ne čutijo nič, razen morda bolečine. Tudi do najbližjih, ki so jih imeli radi, so ravnodušni.