Čezmerna telesna teža lahko poveča nevarnost za številne zdravstvene težave, med drugim za bolezni srca in ožilja ter diabetes tipa 2. Izguba odvečnih kilogramov je tako pogosto zdravniško priporočilo, pri čemer je osnovno vodilo jasno: zmanjšanje kaloričnega vnosa in pogostejša telesna aktivnost. Gre za t. i. model energetskega ravnovesja, ki pa po mnenju avtorjev, ki so v reviji The American Journal of Clinical Nutrition pred nedavnim objavili študijo z naslovom »Ogljikohidratno-inzulinski model: fiziološki pogled na epidemijo debelosti« ni najprimernejši pristop. Čeprav so zdravstvena priporočila za hujšanje že desetletja osnovana na tem principu, naj bi dejstvo, da postaja debelost vedno bolj razširjena, pričalo o tem, da so napotki precej pomanjkljivi. Avtorji študije tako postavijo precej drzno tezo: v nasprotju s splošnim prepričanjem glavni krivec za »pandemijo debelosti« ni prenajedanje, ampak moramo vzroke iskati nekje drugje …
Pristop »manj hrane in več gibanja« očitno ne deluje …
Priporočila zdravstvene stroke glede hujšanja ostajajo že desetletja praktično nespremenjena. Toda kljub navidezno preprosti rešitvi – manj hrane oziroma kalorij in več gibanja – se delež posameznikov s čezmerno telesno težo stalno povečuje. Za to so seveda v veliki meri krive specifične okoliščine, v katerih živimo. Hitra, nezdrava hrana, polna sladkorja in nasičenih maščob, je dostopna na vsakem koraku. Pri tem gre pogosto za okuse, ki nas hitro zasvojijo; tudi če si iskreno želite shujšati, je pogosto težko najti moč za spremembe. Poleg tega pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je danes delo pogosto povezano z dolgotrajnim sedenjem. Strokovnjaki, ki so pripravili uvodoma navedeno študijo, zato menijo, da je potreben drugačen pristop. Smernice za zdravo hujšanje po njihovem mnenju ne bi smele biti osredotočene izključno na kalorični vnos in gibanje, ampak bi moral v ospredje stopiti t. i. ogljikohidratno-inzulinski model.
Hrana z visokim glikemičnim indeksom kriva za pospešeno skladiščenje maščob
Avtorji študije opozarjajo, da je razlagalna moč modela energetskega ravnovesja omejena. Ogljikohidratno-inzulinski model, ki predstavlja alternativo modelu energetskega ravnovesja, je tako utemeljen na precej drzni predpostavki: glavni vzrok za epidemijo debelosti, ki smo ji priča, ni prenajedanje, ampak prepogosto uživanje hrane z zelo visokim glikemičnim indeksom, na primer enostavnih ogljikovih hidratov, ki se zelo hitro razgradijo, čemur sledi naglo povečanje količine glukoze v krvi. Uživanje tovrstne hrane je povezano z neugodnimi hormonskimi odzivi, ki postopoma spremenijo naš metabolizem in spodbudijo pospešeno kopičenje maščob. Že kmalu po zaužitju hrane z zelo visokim glikemičnim indeksom se začnejo sproščati večje količine inzulina, po drugi strani pa je oteženo sproščanje glukagona. Za telo je to znak, da mora uskladiščiti več energije, posledično pa ostane manj energije za mišice in druga metabolično aktivna tkiva. Možgani imajo zato občutek, da nismo pojedli dovolj, kar vodi do stalnih občutkov lakote.
Teorija ni nova, vendar doslej še ni bila predstavljena tako izčrpno
Bolj kot na to, koliko jemo, bi se morali torej osredotočati na to, kaj jemo. Ta ugotovitev seveda ni nova. Tudi zametki ogljikohidratno-inzulinskega modela so se izoblikovali že na začetku 20. stoletja. Vendar pa pomeni študija, objavljena v reviji American Journal of Clinical Nutrition, najbolj izčrpno predstavitev tega modela doslej, poleg tega pa se je podnjo podpisalo 17 mednarodno priznanih znanstvenikov. Študija tako predstavlja pomemben korak proti drugačnemu pristopu k hujšanju, s čimer se odpira možnost za preoblikovanje oziroma nadgradnjo uradnih smernic. Po mnenju strokovnjakov bi lahko nadomestitev klasičnega modela energetskega ravnovesja z ogljikohidratno-inzulinskim modelom močno olajšala hujšanje številnim ljudem, ki se spopadajo z odvečnimi kilogrami, in naredila ogromno dobrega za javno zdravje.